Prvi šolski dan je za nami, skrb za prometno varnost otrok pa traja vse leto

Otroci so v prometu še posebej ranljivi, zato morajo biti deležni posebne pozornosti in pomoči drugih udeležencev. S potrpežljivostjo, zgledom in vajami jim lahko pomagamo, da se naučijo varno hoditi na cestišču, opazovati vozila in pravilno prečkati cesto. Otroci morajo imeti na poti v vrtec in prvi razred osnovne šole in domov vedno spremstvo polnoletne osebe, spremljevalci so lahko tudi otroci, starejši od 10 let in mladoletniki, če to dovolijo starši oziroma skrbniki. Samostojno smejo sodelovati v prometu šele, ko starši presodijo, da so sposobni razumeti nevarnosti. Do takrat pa je priporočljivo, da pot prehodijo v spremstvu odraslega in utrjujejo znanje.

Zakaj otroci potrebujejo našo pomoč

Promet je narejen po meri odraslih, otroci pa se šele učijo zaznavati in presojati. Do približno desetega leta še ne zmorejo samostojno sodelovati v prometu: njihovo vidno polje je ožje, težje ocenjujejo razdalje in hitrosti, smeri zvoka ne določijo zanesljivo, pojmov »levo« in »desno« pa še vedno ne razlikujejo dobro. Pozornost se jim hitro preusmeri in ne zmorejo dolgotrajne koncentracije, zato potrebujejo pomoč, vodenje in nadzor odraslih.

Odrasli smo jim vzor in naše obnašanje uči otroke, kako se obnašati v prometu. Vsak sprehod, pot v vrtec ali trgovino lahko izkoristimo za učenje: razlagajmo, zakaj se ustavimo pred robom pločnika, kdaj pogledamo levo in desno, zakaj izberemo določen prehod. Učenje naj bo del igre in vsakdana, a nikoli površno – otrok mora spoznati, da je promet resna stvar, vendar ga ne strašimo, temveč mirno razlagamo in napake popravljamo z zgledom.

Vaja pripomore k varnemu ravnanju v prometu

Pri predšolskem otroku je osnovno pravilo: na pločniku ali ob robu ceste ga držimo za roko ter da otrok hodi po notranji strani, čim dlje od roba, da smo odrasli vedno med njim in vozili. Če pločnika ni, hodimo ob levem robu ceste, da se z vozili srečujemo iz oči v oči; kadar je rob zelo ozek, hodimo za otrokom.

Pred vsakim prečkanjem naj se otrok korak ali dva pred robom ustavi in glasno reče »stoj«. Nato pogleda levo, desno in še enkrat levo ter opiše, kaj vidi in dvigne roko; z dvigom roke otrok signalizira drugim udeležencem v prometu, da namerava prečkati cesto. Ko je varno in otrok prečka cesto, naj se na sredini ceste ponovno ozre na desno. Cesto prečka z mirnimi, normalnimi koraki – nikoli v teku – in le, ko se mu ne približuje nobeno vozilo ali ko voznik jasno pokaže, da je ustavil.

Na zebri hodimo po desni strani prehoda, saj smo tako ob vstopu na cesto vsaj dva do tri metre bolj oddaljeni od vozil z naše leve in ima voznik več časa za reakcijo.

Vidnost in oprema, ki rešuje

Zaradi majhnosti otrok vozniki pešca zlahka spregledajo – skrije ga živa meja, parkiran avto ali prometni znak. Zato izbiramo površine, na katerih je otrok dobro viden, in ga učimo, da sam preveri, ali ga vozniki res vidijo. Oblačila naj bodo svetla in živih barv, v mraku in ob slabi vidljivosti pa naj ima otrok pripeto kresničko (običajno na desnem žepu), ki prosto niha in odbija svetlobo žarometov. Odsevni trak naj bo na nogi ali roki, ki je bliže vozišču. Prvošolci in učenci 2. razreda morajo na poti v šolo in iz nje poleg odsevnika nositi tudi rumeno rutico okoli vratu.

Učenje naj poteka postopno: začnemo na mirnejših površinah, nato vpeljujemo zahtevnejše situacije. Otroka spodbujamo, naj še posluša promet, razlikuje zvoke različnih vozil in določa, iz katere smeri se približujejo – zvok je včasih tisti, ki prej opozori kot pogled.

Prečkanje v zahtevnih razmerah

Na semaforiziranem prehodu vedno počakamo zeleno luč za pešce, vendar tudi takrat pogledamo levo in desno ter se prepričamo, da so vozniki res ustavili – še posebej tam, kjer vozila zavijajo desno čez prehod za pešce. Če je na semaforju že rdeča in smo še na pločniku, raje počakamo; če pa smo že na prehodu, pot varno dokončamo z normalnim tempom hoje, četudi se vmes prižge rdeča.

Parkirana vozila zakrivajo pogled pešca in pešca zakrijejo voznikom. Kjer je mogoče, izberemo drugo pot; če ne gre, otroka naučimo, kako naj pride do točke, od koder vidi cesto, preveri, ali je v parkiranem vozilu voznik, nato stopi med vozili do roba, od koder je pregled, in šele tam presodi, ali je cesta prosta. Enako naj ravna, ko mu žoga zbeži na cesto.

Ne pozabimo: na prometnih ulicah in gostem prometu bo otrok težje počakal na popolnoma prazno cesto. Takrat naj stopi na cesto šele, ko se vozila z obeh strani ustavijo; na polovici naj pogleda na desno in po potrebi počaka, da se ustavijo tudi vozila z druge smeri.

Zapomnimo si, da znanje nastaja iz vaje, doslednosti in dobrega zgleda. Ko otrok pokaže, da razume pravila, mu občasno prepustimo vlogo vodnika – naj nas on pelje čez prehod in po pločniku – in ga pohvalimo za pravilno ravnanje. Tako gradi samozavest in postopoma prehaja v varnejšo samostojnost v cestnem prometu.

Več v knjižici Prvi koraki v svetu prometa