Krajevna skupnost Livek

Livško je razgibana hribovita deželica med porečjem Soče in Nadiže. Zavzema sedmino kobariške občine. V širokem prevalu med Kolovratom (1243 m) in Matajurjem (1642 m) so vasi in zaselki z imeni: Livek, Golobi, Šturmi, Plohi, Perati, Avsa, Piki, Jevšček in 1043 metrov visoko Livške Ravne. Livško je bilo v vsej zgodovini obmejno področje, ločnica med slovenskim in romanskim svetom. Livška deželica je od leta 1521 do današnjih dni pripadala desetim mejnim pasovom. Livčani so v svoji najgloblji biti še vedno Benečani, Beneški Slovenci. Z njimi so za časa Beneške republike štiri stoletja sobivali v avtonomni deželi imenovani Schiavonija. Zgodovina je bila z Livčani neizprosna.

Vendar so jo preživeli. Na Livškem, kjer se število prebivalstva suče okoli 270,  se zadnja leta rojeva veliko otrok. Sodobni Livčani so večinoma zaposleni v »dolini«, a so še vedno zavezani zemlji in delu na zemlji. Poleg krav se v livških oborah pase drobnica in jelenjad. Polja so zgledno obdelala. Na njih še vedno sadijo tudi tisti žlahtni visoki fižol, po katerem je livško poljedelstvo v preteklosti slovelo daleč naokoli.

Živahno je tudi družbeno življenje. Veselje prinaša Kulturno društvo Gorenj konc, ki slovi po avtorskih veseloigrah in prirejanju prvinskega vaškega praznika v Peratih. Za dušo in telo mladih z organizacijo mednarodnih nogometnih turnirjev in drugih športnih ter zabavnih prireditev skrbi Turistično športno društvo Livek. Livek ima tudi svoj glasbeni festival, Liwkstock. Dejavna je Gasilska desetina GD Kobarid. Krajevna skupnost Livek ima sedež v nekdanji in sedaj lepo preurejeni šoli. Pomembno, razvojno naravnano vlogo ima Agrarna skupnost Livek.

Zapovedana praznika sta dva, praznovanje zavetnikov sv. Petra v Peratih in sv. Jakoba na Livku. Dve sta tudi legendi, o Livškem jezeru in Krivopeti.

Turizem je naredil prve korake. Prizorišča soške fronte, na Kolovratu in pod Matajurjem so postala turistične atrakcije. Livški uspešnici sta Turistična kmetija Jelenov breg v Avsah in  Nebesa Chalets pod Kukom. Livške znamenitosti: na Livku razstavo Ljudje s krili na nogah o stotih letih smučanja, v Golobih kamniti znamenji zgodovinske meje, v Peratih razgledne morene zadnjega soškega ledenika in srednjeveško cerkvico sv. Petra, pod cesto na Matajur utrdbe iz časa soške fronte, v Jevščku etnološki biser Nježna hiša in muzej Brgoličeva domačija, pod Piki edinstveni koriti studenca Podčelami povezuje livška tematska pot. Ker pot pripoveduje o zgodovini livških ljudi in narave, smo jo poimenovali Livška štorija. Dve postojanki na poti Livška štorija se ponašata z laskavimi državnimi priznanji za kakovost izvedbe; Nježna hiša s Steletovim priznanjem za odlično konzervatorsko delo, razstava Ljudje s krili na nogah v Šoli pa z Valvazorjevim častnim priznanjem za zbirateljsko delo.

Zanimiva je tudi zgodovina livške narave. Livški preval so v pračasih izdolble velike reke. Livek leži v razvodju (del livških voda teče v porečje Sočo, del pa v porečje Nadiže). Livek je ime dobil po lijaku. Iz prazgodovinskih časov je Livek opasan s čelnimi morenami zadnjega soškega ledenika.

 V preteklosti je Livško živelo od živinoreje in mlekarstva. Livčani so v Čedad in Videm in celo v Ljubljano tovorili sir, maslo, skuto, meso, jajca, divjačino in kostanj, domov pa prinašali koruzo, vino, sol, sladkor in platno. Leta 1896 sta začeli v kraju delovati dve mlekarni. Leta 1970 so zgradili celo mlekovod. Po 5 kilometrov dolgi vkopani cevi je mleko iz vasi dva krat na dan teklo naravnost v sirarske kotle mlekarne Planika v Kobaridu. Od leta 1886 do leta 1926 je bil Livek sedež občine, ki je od leta 1877 imel šolo, od leta 1891 pa tudi pošto.

Kako je 1. svetovna vojna usodno posegla v življenje Livčanov pričajo ostanki velikanskih strateških vojaških objektov na območju Kolovrata in Matajurja. Livek je bil v tistem času kot mravljišče. Pred 12. soško ofenzivo (24.10.1917) je bilo na Livškem okoli 40 tisoč vojakov.

Najbolj radoživa obdobja Livškega so povezana s smučanjem, ki se je tu začelo že pred letom 1910. Prvo smučarsko napravo, 30-metrsko skakalnico, so v Livku zgradili že leta 1930. Rekreativno smučanje s Kuka in Matajurja se je razmahnilo med obema vojnama. Smučarje so avtobusi in tovornjaki vozili iz Benečije, Čedada, Gorice, Trsta, Benetk in celo Padove. Iz Čedada je v Livek vozil smučarski avtobus. Kraj je cvetel, v hišah so oddajali sobe, ponujali hrano, fantje so služili s tovorjenjem smučarske opreme. Po drugi svetovni vojni je bil Livek edino smučarsko središče v coni A pod angloameriško vojaško upravo. Leta 1950 je bila po načrtih ing. Stanka Bloudka na robu vasi postavljena nova smučarska skakalnica. Gradnja smučarskih vlečnic in koče na Ručnovki na pobočju Kuka se je začela leta 1962. Livek je s tremi vlečnicami, smučarsko kočo in gostiščem Kadore postal sodoben smučarski center. Tako je bilo do leta 1985. Vrsta zelenih zim je iz zemljevida slovenskih smučišč najbrž za vedno izbrisala livško. O stotih letih smučanja na Livku pripoveduje samo še razstava Ljudje s krili na nogah.